DŽAGANATHOV TEMPELJ, BOŽANSTVA IN MAHA-PRASADAM

Glavni vhod v tempelj, ali ''levja vrata'', 

fotografija iz leta 1865.

Že dobri dve leti pišem knjigo o Bhaktivinodi Thakurju, upam, da bo po milosti bhakt čimprej izdana. Sledi nelekturirani del enega izmed poglavij bodoče knjige, ki obravnava kulturo tempeljskega čaščenja Gospoda Krišne. 

V letih 1870-1874 je bil Bhaktivinoda Thakura v Puriju okrajni sodnik, za angleško vlado pa je bil tudi upravitelj velikega tempeljskega kompleksa Džagannathe. V eseju iz leta 1871 razlaga svojo vizijo čaščenja božanstev in maha-prasadama.

Tempelj Gospoda Džaganatha v Džaganath Puriju,

Orisa, Indija

W. J. Wilkins v knjigi ''Hindu mythology'' (1882) opiše Džaganath Puri kot ''enega največjih verskih središč sveta''¹ Sedanji tempelj Džagannathe je grajen od 11. do srede 12. stoletja² v značilnem arhitekturnem slogu ''kalinga'' (6.-12. sto-letje), in je vrhunec sakralne arhitekture Orisse tega obdobja. Za gradnjo so po tedanjih navedbah porabili bogastvo v zlatu in dragocenostih, ki ga je nosilo 10.000 bojnih slonov. Za časa dinastije Ganga, ki je vladala celotni Orissi v letih 1078-1435, je Džagannatha zopet postal uradno državno božanstvo, vsi uradniki z kraljem vred pa so se začeli deklarirati kot Njegovi služabniki.³

Tempelj Gospoda Džaganatha v Džaganath Puriju,

Orisa, Indija

V 37.000 m2 velikem tempeljskem kompleksu, ki je obdan z obzidjem z štirimi vhodi stoji okrog velikega Krišnovovega templja še preko 30 manjših tempeljčkov posvečenih polbogovom, Krišnovim služabnikom na položajih kozmičnih upraviteljev. Trije glavni so tempelj Ganeše, Bimala-devi in Lakšmi-devi. Svetišča polbogov so bila zgrajena kasneje. V tempeljskem kompleksu Džagannathe je največja kuhinja na svetu z 752 ognjišči na drva, kjer 5000 glavnih kuharjev izmenično kuha vegetarijansko hrano, tudi do 1000 naenkrat. Vse jedi se nato darujejo na oltarju Džagannathe, 56 različnih jedi na dan, ter postanejo ''Maha-prasadam'', blagoslovljene jedi, ki se masovno razdelijo prebivalcem Purija in romarjem. Na običajne dni okrog 25.000 ljudem dnevno, na festivalske dni pa se kuha tudi 100.000 obrokov, kar je polna kapaciteta kuhinje.

"Suna veša" ali zlata oprava Jaganatha.

V mestu je še danes 36 tradicionalnih skupnosti duhovnikov (brahman). V bogoslužja, procesije in izvedbo ogromnih festivalov je vključenih okrog 6000 duhovniških družin.⁴ Raznovrstni Gospodovi služabniki so po aktu iz leta 1952 razvrščeni v 119 skupin. Po uradnih podatkih je danes preko 30.000 ljudi za svoje preživljanje odvisno od templja. Nekateri kuhajo oziroma asistirajo 500 glavnim kuharjem v izmeni, drugi čistijo, šivajo, obdelujejo polja in posesti, kjer se prideluje hrana za tempelj, ter opravljajo številne druge službe za Džagannatha.⁵ Sistem administracije templja z vso kompleksno organizacijo služb je iz 13. stoletja. Specifike čaščenja Džagannathe so poleg maha-prasadama tudi ''veše'' (obleke). Dnevno preoblačenje Božanstev v raznovrstne obleke in nakit je glede na različne dogodke in praznike.

Ratha Jatra v Jaganath Puriju

V Puriju vsako leto julija meseca poteka festival ''Ratha-jatre'', veliki festival kočij, ki privabi 500-700.000 ljudi. Takrat se troje božanstev: Džagannatha, Baladeve in Subhadra vozi po mestu v veliki procesiji na treh velikanskih kočijah (na 16, 14 in 12 koles), ki se iz lesa gradijo cela dva meseca pred festivalom, procesija pa poteka po glavni aveniji mesta (Grand road), ki se začne pred templjem in konča 3 km naprej, kjer je manjši tempelj Gundiča, kjer nato božanstva ostanejo teden dni, preden se zopet v procesiji vrnejo nazaj v veliki tempelj. Kočije so navezane vsaka z dvemi dolgimi vrvmi, vsako pa vleče po več tisoč ljudi. Kralj Purija še danes pred kočijo Džagannathe pometa cesto, kar je praksa vsaj od kralja Purušottama Deve (vladal 1467-1497).

Jaganath in Baladeva vodita vojsko

kralja Purušotame.

Kralj Purušottama naj se bi poročil z princezo iz Kančija a ker je na Ratha-yatri pometal cesto, princezin oče, kralj Saluva Narasimha ni soglašal, da se njegova hči omoži za 'cestnega pometača'. Purušottamo je to užalilo. Napovedal je vojno kralju Saluvi, a je bitko izgubil. Ob povratku je Puriju je kralj Purušottama celo noč prejokal v templju, ter se kesal za svoj vojaški poraz.⁶ Zaslišal je glas, ki mu je rekel, da se bosta naslednjič Džagannath in Baladeva osebno udeležila bitke. Pri drugem pohodu na jug sta se pojavila dva nenavadna konjenika na črnem in belem konju, ki sta med pohodom ob cesti jogurt palačala z prstanom, ki je pripadal božanstvu Džagannathe iz velikega templja. Kralj je nato dobil bitko in ugrabil princezo, na dan naslednje Ratha-yatre pa je bila princeza izročena 'cestnemu pometalcu', iz njune zveze pa se je rodil sin Prataparudra.

Kralj Prataparudra pometa

pred Jaganathom

Purušottamo je nasledil Prataparudra Deva Vidyanidhi (vladal 1497-1540), smatran za enega najboljših vladarjev Orisse, pod vladavino katerega je Šri Čejtanja osnoval središče svojega gibanja sankirtane v Puriju. Kralj Prataparudra je bil patron kulture in duhovnosti, na dvor je povabil najboljše učenjake Indije, kot so bili Sarvabhauma Bhattacarya in Kashi Mishra. Prataparudra je bil zelo duhovno usmerjen, od štirih zjutraj do pozno popoldne je imel navado recitirati svete spi-se, jih diskutirati z brahmanami in liturgično častiti Džagannatho. Zaradi velike učenosti je dobil titulo ''Vidyanidhi'' (ocean znanja).⁷ Preoblečen v vajšnavo je ob neki priložnosti Gospodu Čejtanji masiral noge in recitiral na pamet 31. po-glavje 10. speva Šrimad Bhagavatama, (Gopi-gita). Tudi njegov guverner južnih provinc, Ramananda Raya Patnaik je bil velik učenjak, s katerim je imel Šri Čejtanja teološko razpravo o specifikah in najvišjih zaključkih Gaudiya-vaisna-vizma.⁸

Vajšnavski ačarja

Šrila Bhaktivinoda Thakura

(1838 – 1914)

Bhaktivinoda Thakura začne esej ''Tempelj Džagannathe'' (1871) z trditvijo, da ga ni hindujca, ki ga ne bi poznal, ter na kratko opiše zgodovino in izročilo Jagannathe.⁹ Po zgodovinsko-kulturnem uvodu obravnava vlogo čaščenja ''božanstev'', iz kamna, kovine ali lesa izklesanih podob Gospoda in Njegovih duhovnih spremljevalcev in družabnikov. 

Thakura se skozi takšno stališče pristopa k Bogu kot Osebi distancira od skrajnih idej: 'idolatrije' in ideje Boga brez oblike:

''Obstajata dve verski ločini po vsem svetu, ki se brezplodno borita med sabo. Prva zagovarja absolutno potrebo verovati, da Bog nima oblike, in da so tisti, ki častijo božjo Obliko 'idolatri'. Druga ločina trdi, da Bog pobožnim razodene svojo obliko, z namenom, da bi jo le ti oboževali... Oboji razmišljajo narobe, ker se oboji pravdajo glede čisto materialnih stališč. Najbolj nesektaški vidik na to temo pa je, da Bog ni niti z obliko, niti brez oblike, ampak je popolnoma duhoven. Materija je tista, ki daje ideje glede oblik, posledično morajo biti tako vsi pozitivni kot ne-gativni zagovori materialni...Tisti, ki častijo obliko, kot tudi tisti, ki jo zanikajo, so oboji idolatri in praznoverni, in zato ne morejo izoblikovati idejo duhovnega Božanstva. Od sektašev obeh razredov se pričakuje, da drugi druge sovražijo, toda tisti, ki nimajo opravka z njimi, v resnici nimajo razloga za sovraštvo.''¹⁰

Kopanje božanstev Jaganatha, Baladeva in Subadre.

Mnogi literarni strokovnjaki smatrajo Džagannatha za 'idola', njegovo čaščenje pa za 'idolatrijo'. Taka besedna raba se prenaša tudi v strokovnih krogih. Dhruva (2007) v skladu z vajšnavskim izročilom objasni razliko:

''Beseda ''idol'' izhaja iz grške besede eidolon, ''podoba'' ... Brezmočna podoba osebe ali stvari, kot je fotografija, slika ali kip. Idol in stvar, ki jo predstavlja sta dve različni stvari. Idol je enostavno podoba originala, ali morda nekaj zamišljenega. Beseda ''božanstvo'' po drugi strani izhaja iz latinske besede deus, Bog. Za razliko od predmetov tega sveta, ki so ločeni od svojih imen in oblik, so imena in oblike Boga transcendentalne in absolutne. Ker je Bog absoluten, so Njegova imena, oblike in Osebnost nerazlični od Njega.''¹¹

Šrila Prabhupada na Ratha Jatri v Londonu leta 1972

Če izgovarjamo: 'voda, voda', stem ne bomo potešili žeje. V stiku z božjimi imeni, oblikami, kvalitetami in zabavami, pa bo naša zavest dvignjena do transcendentalnega nivoja.¹² Šrila Prabhupada glede božanstev uporabi analogijo poštnega nabiralnika. Če vanj vržemo pismo, bo prispelo na pravi naslov, če pa ga vržemo v neko drugo škatlo, ne bo. Božanstvo je inkarnacija Boga, kakor je sveto ime Boga posvečeno, in nerazlično od Njega. Šrimad Bhagavatam našteje osem vrst božanstev ali ''arča-vigrahe'', v katera po zatrdilih svetih spisov, ačarij in večtisočletne tradicije Bog vstopi, da bi sprejemal službo svojih služabnikov:

šaili daru-mayi lauhi lepya lekhaya ca saikati

mano-mayi mani-mayi, pratimasta-vidha smrta

''Gospodova oblika božanstva se pojavi v osmih oblikah – v kamnu, lesu, kovini, zemlji, na sliki, v pesku, umu in v draguljih.''¹³

Osebna božanstva Bhaktivinode Thakurja

Šri Čejtanja in Šri Gadadhar

Bhaktivinoda Thakura ob ortodoksnem pojmovanju čisto vajšnavskega čaščenja duhovnega božanstva hkrati idejo božje podobe zastavi na široko, inkluzivistično in evolutivno. Pravi, da si um nikoli ne more predstavljati tistega, kar ni materialno. Zato je zelo težko za človeka v sedanjem stanju, ločiti se od ‘čaščenja podobe’.

‘’Zato zaključujemo, da je čaščenje idola kot Boga (pa naj bo brezoblični idol, ali pa z obliko) idolatrija, čaštilec duha v modri ljubezni (ne glede, kako blizu je to obličnemu ali brezobličnemu idolu) pa je častilec Duha. Vztrajamo pri toleriranju vseh teh skupin ljudi, če so iskreni. Bog sprejme čaščenje vseh, ki častijo svoj najvišji ideal, pa naj bo obličen, brezobličen ali Duh, in skozi ustaljeni process ideja o Bogu postane vse bolj čista v vsaki duši…Mi zatorej z vsemi našimi namerami po duhovni reformaciji naših zavedenih bratov, toleriramo vse vrste idolatrije od častilcev brezobličnosti do častilcev človeka, ali stvari kot Boga. Smo samo proti ateistom, ki živijo in uživajo sami zase. Tisti, ki so željni božjih blagoslovov so naši bratje v veri, ne glede na napake v njihovih idejah in vrstah čaščenja.’’¹⁴

Po genialni mediacijski obravnavi nasprotnikov in zagovornikov božje podobe, Bhaktivinoda zagovornike loči na dve skupini: ''praznoverni in neumni'' ter ''Sa-ragrahi Vaisnave.''¹⁵ V svojem inkluzivistično-hierarhičnem slogu tudi 'prazno-verja' vključi kot nižje paradigme teistične evolucije. Določi pet paradigem čaščenja božanstev: (1) panteizem ali čaščenje narave kot Boga, (2) čaščenje sonca, (3) čaščenje duha v obliki živali, (4) čaščenje duhovne duše v človeku in (5) čaščenje transcendentalnega Boga ali vajšnavizem.

Gospod Džaganath je sam Krišna.

Različni ljudje so v različnih obdobjih Gospoda Krišno v obliki Džagannathe videli različno. V najboljšem primeru kot Vrhovnega Boga, Krišno in njegovo ekspanzijo vzdrževalca materialnega sveta, Višnuja (Saragrahi vaisnave), drugače pa so ga v tisočletju budizma častili kot Buddho, tantrični budisti kot 'praznino', v 7. stoletju, ko je v regiji prevladal šaktizem, so na božanstva začeli gledati kot na ''Šiva-Durgo.'' Po nekaterih akademskih virih naj bi se šajvizem, šaktizem in vajšnavizem v čaščenju Džagannathe združili pod dežnikom vajšnavizma šele v zadnjem tisočletju.¹⁶ Nekateri atribute in položaj božanske trojice (Džagannath-Baladeva-Subadra) razlagajo abstraktno, žonglirajoč z semantičnimi oprimki božanskih kvalitet in simbolov¹⁷, Džainisti in Sikhi jo spet drugače. Nekateri budisti so 'božansko trojico' razlagali kot božansko trojnost Buddha-Dharma-Sanga, ter trdijo da čaščenje izvira iz budizma zaradi podobnosti med čaščenjem Budd-hovega zoba in ceremonijo Džagannathovega zoba, ter dejstva, da spis ''Vajra-yana'' Buddho naslavlja z imenom Džagannatha.¹⁸ Orissa je bila prva budistična država in tisoč let kasneje eno izmed štirih središč Šankarjeve šole impersonalizma. Padma Purana napoveduje, da bodo štiri vajšnavske sampradaje zopet vzniknile iz Džagannatha Purija:

šri-brahma-rudra-sanaka vaisnavah ksiti-pavanah

catvaras te kalau bhavya hy utkale purusottamat

''V Kali-yugi se bodo štiri vajšnavske sampradaye, ki prečiščujejo Zemljo zopet pojavile v Džagannatha-puriju.''¹⁹

Štiri Sampradaje

'Štirje vajšnavski reformatorji' (Ramanuja, Madhva, Nimbarka in Vishnusvami) so v Puriju osebno ustalili svoje šole. Ramanudža med leti 1107 in 1117, Viš-nusvami v drugi polovici 12. stoletja, Madhva konec 13. stoletja. Na te šole so se oprli različni svetniki, reformatorji in duhovni vodje različnih vrst vajsnaviz-ma, kot so Ramananda Svami, Narahari Tirtha, Madhavendra Puri, Jayadeva, Vallabhacarya, Sridhara Svami, Rasikananda, Tulsi Das, Ganga-mata Gosvami-ni, Balarama Das, Achyutananda Das, Atibadi Jagannatha Das, Yasobanta Das, Sisu Ananta Das, Salabega, Dasia Bouri, Sriya Chandaluni, Ganapati Bhatta, Manohar Das, Gita Panda, Bandhu Mohanti, Karmabai, Bhil Prithu, Vishnupriya, Dhanajaya Mehta, Shankara Deva, Kabir Das, Guru Nanak in ostali.

Deset inkarnacij Krišne

V 12. stoletju je Džajadeva Gosvami napisal znamenito knjigo ''Gita-govinda'', ki opisuje intimne ljubezenske zabave Krišne z gopijami v Vrindavani. Pesem ''Dašavatara-stotra'' (hvalnica desetim avatarjem) iz začetka knjige se odtlej dnevno recitira pred božanstvi Džagannathe, Baladeve in Subhadre. Pesem govori o 10 najznamenitejših inkarnacijah Gospoda Krišne, med katerimi je poleg Mine (ribe), Kurme (želve), Varahe (merjasca), Nrisimhe (pol leva pol človeka), Va-mane (pritljikavca), Parašurame, Ramačandre in Balarame tudi Gospod Buddha. Deseta inkarnacija Kalkija (jezdec na belem konju) bo po vajšnavskem razume-vanju prišla na koncu te tode (kali-yuge). Pesem pred Džagannathom pojejo še danes, 800 let kasneje. Uvodno pesem acarye sprejemajo, Gita-govindo pa Bhaktivinoda označi za preveč ezoterično za širšo javnost:

''Ker navadni bralci ne morejo spoznati ljubimske draži Vsevišnjega Gospoda in ker so nagnjeni k materialnemu uživanju, je njihov študij Śrī Gīta-govinde nepopoln. Pesnik Jayadeva Gosvāmī ni ponudil svoje knjige takšnim bralcem, ampak jim je prepovedal, da jo berejo. Za osebe, ki so neizkušene v transcendentalnih okusih Vraje, je razpravljanje glede Jayadeve Gosvāmīja in njegovega dela dokaz njihove nesramnosti.''²⁰

Šri Čejtanja Mahaprabhu pleše pred
božanstvom Džaganatha

Vrhovno čaščenje Džagannathe je na uravnotežen način (rasa in tattva)²¹ razloženo v Šri Čejtanja Čaritamriti, kjer je teološko in biografsko razjasnjeno, da je Šri Čejtanja sam Krišna, ki je prišel, da bi okušal razpoloženje transcendentalne ločenosti od samega Sebe v razpoloženju Krišnove spremljevalke Šrimati Radharani. Čaščenje Džagannathe tako v svojem najvišjem obeležju in vidiku kulminira v čaščenje Šri Šri Radhe in Krišne v Vrindavani, v ločenosti od Krišne, ki je iz Vrindavane odšel v Dvarako (ki predstavlja Puri), in pustil Radharani samo v Vrindavani. Bhaktivinoda Thakura je ob branju Šri Čejtanja Čaritamrite spr-ejel Radhino ločenost od Krišne, kot najvišjo obliko čaščenja Džagannathe. Panteizem, elementarizem, fetišizem, čaščenje človeka in čaščenje Vrhovnega Boga (Višnuja), ki jih v eseju navaja kot nižje oblike čaščenja Krišne iz Vrindavane, po Thakurju niso le predmeti hinduističnih izročil, ampak iste paradigme najdemo v vsaki religiozni kulturi v različnih tradicijah velikih verstev sveta.²²

Mahaprasadam v Templju v Džaganath Puriju

Po uvodnem kulturno zgodovinskem odstavku in razpravi o različnih častilcih božje podobe se v osrednjem delu eseja Bhaktivinoda osredotoči na aspekt čaščenja duhovnega Boga na primeru ''Maha-prasadama''²³, najizrazitejše specifike v splošni kulturi Džagannathe. Na nobenem drugem romarskem mestu in Krišnovem svetišču ni masovna priprava hrane za Božanstva in masovno deljenje mahaprasadama tako zelo poudarjano, kot je v Džagannath Puriju. Praktično vsi aspekti življenja v Puriju se vrtijo okrog Mahaprasadama: glavni poročni obred je izvršen, ko ženin in nevesta jesta Mahaprasadam. Vse samskare tukaj se vrtijo okrog Mahaprasadama – rojstvo, smrt, dajanje imena, iniciacija posvetitve, celo začetek kakšnega pomembnega dela, kot polaganje temeljnega kamna ali odprtje nove hiše ali trgovine, vse te prilike potrebujejo deljenje Mahaprasadama.²⁴

Krišna v Bhagavad Giti

Gospod Krišna v Bhagavad-giti govori o večih paradigmah nudenja hrane Bogu. Poleg sistema ''yajne'', žrtvovanja, pri katerem se v žrtveni ogenj darujejo ghi in žitarice z mantro ''to ni zame, to je za Višnuja'' (nakar žitarice in ghi v ognju izgorijo), ter jedenja ostankov darovane hrane, ker je očiščena karme in grehov ²⁵, je najvišji način nudenja hrane Bogu tisti, ki je motiviran z ljubeznijo:

patram puspam phalam toyam yo me bhaktya prayacchati

tad aham bhakty upahrtam asnami prayatattmanah

''Če mi nekdo z ljubeznijo in predanostjo ponudi list, cvet, sadež ali vo-do, sprejmem njegovo daritev.''²⁶

Bhaktivinoda zastopa idejo 'hranjenja' božanstva po čistem vajšnavizmu: ljubezensko izmenjavo med Gospodom in njegovimi služabniki.

''Še ena stvar je v templju, ki razlaga filozofsko vzvišenost Jagannathe nad vsemi ostalimi hindujskimi inštitucijami. Imamo v mislih sistem Mahaprasade…ki ni samo emblem vzvišenega vajšnavskega življenja ampak tudi del čaščenja, ki ga navadni teisti ne morejo popolnoma razumeti.’’²⁷

Maha Prasadam

Bhaktivinoda povdari, da je sistem mahaprasadama bistvenega pomena pri razvoju ljubezni do Gospoda, zato ga zelo odločno brani pred 'racionalisti':

''Racionalisti držijo, da je Bog neskončen in brez potreb, in zaradi tega je neumno nuditi hrano takšnemu Bitju. Bogoskrunstvo je nuditi ustva-rjeno Stvarniku in tako degradirati božanskost Boga na človeški nivo …Ti zakjučki, kakorkoli z razlogom, so suhoparni in uničujoči. Hočejo nas ločiti od vseh povezav z Bogom v obliki čaščenja. Ko rečeš, da si neskončno ne želi ničesar, prepoveduješ vso kontemplacijo in molitev. Brezkončno noče naših gest zahvalnosti ali z drugimi besedami laskanja. Izreči besedo Nepogojenemu, in zagotovo ga boš degradiral v pogojeno Bitje. Himen, molitev in pridig je vseh konec!’’²⁸

Bhaktivinoda sarkastično zapiše, da naj bi racionalisti zastopali ‘zelo široko načelo v teologiji’, v resnici pa gre za njihov samointeres, utilitarianizem, kateremu nasprotuje povdarjajoč še višje načelo:

''Moramo ljubiti Boga zaradi Njega samega, ne glede na to, koliko ne-razumno lahko to izgleda. Naša ljubezen mora biti brez ciljev, ki se ti-čejo nas samih. To mora biti kot naravno čustvo do Božanstva kot naše-

ga Ljubimca...Ljubezen do Boga je sama sebi nagrada.''²⁹

Krišna in pastirčki

Ta ljubezen je najprej kot v odnosu med 'Očetom' in Njegovimi 'malimi otroci'. Thakura razlaga, da božji otroci, ki Očeta ljubijo bolj kot svoje življenje zbirajo naravne darove v obliki žitaric, sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov, ter zaradi močnih ljubezenskih čustev to darujejo Očetu, ki jim potem te darove vrača nazaj z ljubečimi besedami:

''O, moji otroci, ti blagoslovi (maha-prasadam) so namenjeni vam. V naravni ljubezni ste jih prinesli Meni v uživanje, toda Jaz v resnici ne potrebujem ničesar za vzdrževanje...(samo) vaša čista ljubezen in nesebična čustva so v resnici tista, po katerih v resnici izredno koprnim...''³⁰

Nudenje hrane Božanstvom Radhe in Krišne

Thakura trdi, da zgolj v procesu nesebične ljubezni do Boga Gospod blagoslovi darovano hrano. Gre za čisto vajšnavski sistem iskrenega personalističnega čaščenja Boga v čistosti najintimnjših osebnih odnosov za razliko od dvoličnega ritualizma ostalih častilcev Jagannathe ali nasprotnikov maha-prasadama.

''...naše sveto in sladko načelo ljubezni ima različni vidik, kot je raciona-listov. Razum reče eno, ljubezen pa predpiše nasprotno. Razum mi pra-vi, da Bog ni nesrečen, toda ljubezen vidi Boga v solzah zaradi Njegovih sinov, ki so zavedeni v zlo. Razum mi pravi, da me strogi božji zakoni nagrajujejo in kaznujejo na hladen način, toda ljubezen razkriva, da Bog ublaži svoje zakone skesani duši. Razum mi pravi, da človek z vsemi svojimi izboljšavami ne bo nikoli dosegel Boga, toda ljubezen oznanja, da ob spreobrnitvi duše v stanje duhovne ženskosti, Bog, nepogojen kot je, sprejme večno poroko z osvobojeno dušo. Razum mi pravi, da je Bog v neskončnem prostoru in času, toda ljubezen opisuje da vse-čudoviti Gospod sedi pred nami kot spoštovani sorodnik in uživa radosti družbe. Ta proces brezmadežne ljubezni, ki mu suhoparni razum nikoli ne more pristopiti, posveti hrano, ki jo jemo in nam prinaša varno uživanje vsak dan našega naravnega življenja! To je sistem iskrenega čaščenja, ki ga lahko prakticira samo teist najvišjega razreda. Ne moremo sploh izraziti radosti, ki smo jo pogosto občutili, ko smo vzeli mahā-prasād v tem-plju! Svetost, ki jo na to vežemo je sladkost, in pogosto molimo, da bi jo vsi ljudje lahko uživali.³¹

Bhaktivinoda prenese proces čaščenja božanstev in maha-prasadama iz konteksta preračunljivega ritualizma v kontekst duhovne ljubezni. Tradicionalistični brahmane zaradi svoje kastne zaprtosti in netransparentnosti niso mogli prepričati moderno izobraženega srednjega sloja, ''racionalistov''. Bhaktivinoda Thakura se postavi na stran čiste tradicije, ko ošteva razumni pristop do načinov ljubezenske izmenjave v procesu čaščenja božanstev kot zgrešeno strategijo razumevanja duhovne ljubezni:

''Napredni razumnik sicer veruje v načelo ljubezni, a ga hoče narediti za

služkinjo razuma...Duhovno ljubezen naredi za ujetnico v ječi razuma... Ljubezen izgovarja besede duhovnega značaja, toda razum, ki nima teh

izkušenj nato to razglasi za bolezen, ter ljubezen pohabi z 'zdravili' su-

hoparnih načel razuma, ljubezen pa ostane kot ujeta ptica v kletki.''³²

Šrila Bhaktivinoda Thakura z družino

Bhaktivinoda Thakura je v svoji reformistični in revivalistični drži čistega vajšnavizma v odnosu do procesa tempeljskega čaščenja zavzel držo ‘modernega tradicionalista’. Ko v ‘teologiji maha-prasadama’ ljubezen postavi nad razum, razuma ne zanika, ampak ga sintetiziranega z Ljubeznijo postavi v pravo perspektivo (duhovna inteligenca).

‘’Ne mislimo reči, da je razum neumno načelo. Ravno nasprotno, ne najdemo boljšega častilca razuma od naše malenkosti…Razum pomaga ljubezni vzdrževati primerne meje…Ljubezen ima često težnjo po degradaciji, ko uporablja svojo funkcijo do objektov različnih od Boga in se preobrazi v pohoto do žensk, vina, mesa in zlata. Tu ji razum svetuje, naj vstane višje, dokler ne doseže pravilne sfere zgoraj…objekt razuma je pomagati ljubezni, ne pa jo ustvariti. Razum je lahko pravilno ukrojen kot služabnik ljubezni in mora biti vedno njen podložnik v vseh njenih upanjih, težnjah in svetih delih. Racionalist po drugi strani smatra razum kot vse v vsem. To je degradacija človeštva…drugi, ki so dovolili svoji ljubezni, da se degradira, ker jim ni bilo mar za primerna navodila ra-zuma, pa so po drugi strani padli v grobo idolatrijo in praznoverje.’’³³

Na koncu eseja kritizira duhovnike v templju in njihova popačena razumevanja ritualističnih opravil. Očita jim zlorabo duhovništva za zaslužkarstvo namesto, da ga jemljejo kot duhovno poslanstvo, ter da pijejo alkohol in kadijo marihuano. Thakura je bil po drugi strani čist tako v načelih kot v navadah. Dvoličnost duhovnikov razkrinka še v eseju ''Samostani v Puriju'' (1871). Kot upravitelj templja, ki je svoje najvišje razumevanje čaščenja božanstev lahko tudi službeno uveljavljal, je Thakura zato naletel na nerazumevanja in odpore od strani duhovniške kaste in kralja Purija.

Zahvalil bi se Madhan Kišor Prabhuju, ki me je povabil, da napišem kaj za spletno stran o obnovi templja, na osnovi česar sem objavil ta članek, odlomek iz še neizdane knjige "Zlati most".

Vaš služabnik,

Mahaprabhu Gaura das

___________________

1 Parama Karuna Devi, str. 204.

2 Po navedbah Dhruve, str. 121, Parama Karuna Devi, str 178, 179. pravi, da je bil grajen v letih 1142-1230.

3 Dhruva, str. 121,123.

4 Jada Bharata Dasa: Sri Navadvipa Dhama and Jagannatha Puri, A practical guide, str.131.

5 Dhruva, str. 57. in 62.

6 Dhruva, str. 69.

7 Parama Karuna Devi, str. 185., 186.

8 glej Citanya Caritamrito, Madhya-lila, 8. poglavje

9 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

10 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

11 Dhruva, str. 55.

12 Dhruva, str. 55

13 Šrimad Bhagavatam 11.27.12.

14 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

15 dobesedno 'essence-seeking Vaisnavas', o njihovi viziji in mentaliteti napiše tudi istoimeno pesem (1871)

16 Shri Mahimohan Tripathy: 1997, str. 9-10.

17 Shri Mahimohan Tripathy: 1997, str. 11-12.

18 Shri Mahimohan Tripathy: 1997, str. 14.

19 Bhakti Vikasa Swami: Šri Bhaktisiddhanta Vaibhava, 2009, str. 1.

20 Sajjana-toṣaṇī 7/2, v Šri Bhaktivinoda Vani Vaibhava Vol. 1., str. 285.

21 dve komponenti vajšnavske razlage razodetja: ljubezenski misticizem (rasa) in teološka doktrina (tattva)

22 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

23 dobesedno ''velika milost'', ostanki hrane darovani božanstvu Džagannathe

24 Parama Karuna Devi, str. 275., 276.

25 BG: yajna sistasina santo mucyate sarva kilbisaih

26 BG. 9.25.

27 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

28 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

29 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

30 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

31 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

32 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira

33 Bhaktivinoda Thakura: Jagannath Mandira