Še zlasti bi si morali prizadevati biti v družbi brahman, ki so se dvignili na raven vaišnav. Tako bomo hitro deležni koristi razpravljanja o Šrimad-Bhagavatamu, ki opisuje značaj in zabave bhakt in Gospoda. Mednarodno skupnost za zavest Krišne smo ustanovili v ta namen.
V vsakem našem centru tako rekoč nenehno štirindvajset ur na dan poteka vdano služenje, ne le zjutraj, zvečer ali opoldne. Vsakdo, ki pride v stik z ISKCON-om, samodejno postane bhakta. In res vidimo, da številni karmiji in drugi prihajajo v naše templje, kjer jih čaka zelo prijetno in mirno vzdušje.
Šrimad-Bhagavatam 4.12.48, komentar
Najprej se moramo nehati enačiti s telesom. Ko je Adžamila slišal pogovor med višnudutami in jamadutami se je rešil zmotne predstave, da je materialno telo. Dokaz za to je, da je takoj po tem dogodku zapustil ženo in otroke ter se napotil naravnost v Haridvar, da bi še bolj duhovno napredoval. Tukaj piše, da se je zatekel v Višnujev tempelj in začel vdano služiti. V našem gibanju za zavest Krišne smo prav zato ustanovili templje po vsem svetu. Ljudem ni treba potovati v Haridvar, temveč lahko pridejo v najbližji tempelj in služijo Gospodu. Tako se bodo zatopili v zavest Krišne in dosegli največji življenjski uspeh.
Nova priložnost, 18. poglavje, Romar z namenom
Te templje, ISKCON-ove centre, odpiramo samo zato, da bi imeli vsi priložnost poslušati o Krišni in očistiti umazano srce. To je naš namen. Nič drugega. Centrov ne odpiramo zaradi materialnih koristi. Ne, radi bi, da vsi na svetu dosežejo duhovno razsvetljenje, brez katerega trpijo. Človeško telo je namenjeno prav temu, da razumemo svoj duhovni položaj.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (1.1.1), New York, 6. julij 1972
Gospodova čakra je simbol moči, s katero upravlja celotno stvarstvo. Vrhove Višnujevih templjev krasi simbol kolesa, da ga ljudje lahko že iz daljave vidijo in se takoj spomnijo na Gospoda Krišno. Namen gradnje zelo visokih templjev je, da jih imajo ljudje možnost že od daleč videti. V Indiji se tega držijo ob postavitvi vsakega novega templja. Kaže, da to počnejo že od predzgodovine.
Šrimad-Bhagavatam 3.1.23, komentar
Templje imamo zato, da lahko ljudje pridejo, izkažejo spoštovanje Božanstvom in duhovnemu učitelju in že s tem dosežejo popolnost. Tako kot ti otroci. Ko se majhen otrok prikloni, bi lahko rekli, da posnema. Vendar vsi ne posnemajo. Veliko otrok je. Tisti srečni otroci, ki pridejo sem, se priklonijo, plešejo v kirtanu in ... To ni zaman. To šteje in tako lahko razvijejo duhovno zavest.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (3.26.34), Bombaj, 11. januar 1975
V tej dobi se z duhovnostjo ne moremo ukvarjati tako, da odidemo v gozd. Priporočeno je, da kot bhakta živimo v tempeljski skupnosti, da redno častimo Božanstva, se držimo predpisanih načel in tako tempelj spremenimo v Vaikuntho. Zato tukaj piše šrejasam padam, da je to najboljši, najugodnejši kraj.
Na številnih krajih po vsem svetu ustanavljamo skupnosti, da imajo bhakte zavetje in da lahko častijo Božanstva v templju.
Božanstva lahko častijo samo bhakte. Tisti, ki jih častijo, vendar ne posvečajo pozornosti bhaktam, so tretjerazredni. To so kaništha adhikariji na najnižji duhovni stopnji. Šrimad-Bhagavatam (11.2.47) pravi: "Kdor zelo zvesto časti tempeljska Božanstva, ne zna pa se pravilno vesti do bhakt in drugih ljudi, je prakrita bhakta oziroma kaništha adhikari."
Oboji skupaj, bhakte in Božanstva, ustvarijo prvorazredni transcendentalni kraj.
Šrimad-Bhagavatam 7.14.29, komentar
Tudi če ne beremo šaster, če se vedno spominjamo Krišne, če imamo v mislih njegovo podobo ... Tempelj je namenjen laični skupnosti. Če tam tudi ženske in otroci vsak dan vidijo Krišno, se jim vtisne v misli. Lahko razmišljajo o Njem. Man-mana bhava mad-bhakto (Bhagavad-gita 18.65). Zato imamo templje. Vsakdo bi moral vsak dan, vsako jutro oziroma čim večkrat hoditi tja, si vtisniti Krišnovo podobo globoko v srce in razmišljati o Njem.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (1.7.51-52),
Vrindavana, 8. oktober 1976
Šjamasundara mi je prenesel tvoje telefonsko sporočilo, da želiš tukaj v Houstonu odpreti vedski kolidž oziroma višjo šolo za zavest Krišne. To ni ravno zaželeno. Pravzaprav bi moral biti vsak naš center kolidž, naše izobraževanje pa petje, ples, delo, tempeljsko čaščenje ...
Pismo Hridajanandi, New York, 9. julij 1972
Toliko stvari obstaja. Žal pa ni nobene izobraževalne ustanove. Nekako si prizadevamo poučiti ljudi. To je bistveno, saj Krišna pravi: gatasun agatasums ča. Kar se tiče materialne strani našega obstoja, je ogromno ustanov in vlad. Vzemimo za primer bolnišnice. Na stotine in tisoče jih je, ni pa bolnišnice za zdravljenje duše, duhovnega bitja. Nikakršnega znanja nimajo, kaj šele bolnišnice. To je bolnišnica. Tempelj za zavest Krišne je bolnišnica za bolna duhovna bitja. In vsi so bolni. Pridite v našo bolnišnico. Poskrbeli bomo za vas in vas ozdravili materialne bolezni.
Predavanje v mestni hiši v Aucklandu, 14. april 1972
Vedno se moramo zavedati, da te lepe zgradbe nimamo zaradi lastnega udobja, temveč zato, da bodo prišli ljudje, ki vsega tega niso vajeni. Če bi jih povabili, naj se usedejo na majapursko zemljo, ne bi šlo. Zato moramo imeti zelo lep Krišnov tempelj, da bodo prišli in bomo lahko pridigali. To je pravi namen, ne pa, da smo močno navezani na to lepo zgradbo. Navezani moramo biti, ampak na služenje Krišni. Tempelj mora biti zelo čist in lepo urejen. Zakaj? Zato da bi privabili bhakte in ne zaradi lastne koristi. Tako mora biti. Moj gurumaharadža je spodbujal gradnjo teh velikih, velikih palač, templjev. To je prispevek Bhaktisiddhante Sarasvatija Thakure. Gosvamiji so namreč Krišno častili drugače, odšli so v Vrindavano in živeli pod drevesi, vsak večer pod drugim. Za zahodnjake taka vairagja ni mogoča. Zato potrebujemo to stavbo. To je naš prispevek. Če ne bodo udobno živeli, ne bo šlo. In pridigati moramo po vsem svetu.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (1.8.26), Majapur, 6. oktober 1974
To storite zlahka, če se le učite o Krišni in hodite k Njemu v tempelj. Zelo preprosto. Maji asakta-manah partha jogam jundžan mad-ašrajah. Tega si nismo izmislili. Krišna pravi: "Pridite sem." Tempelj je namenjen temu, da pridete sem h Krišni in se navežete Nanj. In ta vse večja navezanost se imenuje bhakti joga.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (5.5.4), Vrindavana, 26. oktober 1976
S kom se torej družiti? Z Išo. Iša pomeni Njegovo ime, podobo, značilnosti, toliko stvari. Vidite? Nama, rupa, rasa – vse je Iša. Tempelj je namenjem temu, da ljudje dobijo priložnost za druženje z Išo, Krišno. V skladu z vedsko civilizacijo naj bi vsi hodili v tempelj. Ljudje še zdaj hodijo v cerkve, templje, mošeje, sinagoge. Zakaj? Iša-sangat, iša-sangat, samo zato, da bi se družili z Bogom. To je namen. Če res iščete Išo, Krišno oziroma Boga, ga lahko najdete. Za to je poskrbljeno. Na primer v tem templju. Če pridete sem, boste takoj imeli korist s poslušanjem o Božji slavi in vseh drugih temah, povezanih z Njim.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (6.1.55), London, 13. avgust 1975
Tako kot mi gradimo zelo trdne, močne templje, tudi oni gradijo trdne, trajne stolpnice. Vendar ne vedo, ali bodo lahko tam za vedno živeli. Zato lahko enako izzovejo tudi nas. Ampak v našem primeru je drugače. Templjev ne gradimo zato, da bi živeli v njih, temveč za Krišno. To je razlika. To je razlika. Nobenega templja ali hiše ne zgradimo zase. Priložnost hočemo dati bhaktam in tam bo živel Krišna. Njegovi bhakte se ga bodo naučili častiti. To je naš namen.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (7.9.19), Majapur, 26. februar 1976
Prevedla Bhadra Madhavi devi dasi
Šrimad-Bhagavatam 4.12.48, komentar
Najprej se moramo nehati enačiti s telesom. Ko je Adžamila slišal pogovor med višnudutami in jamadutami se je rešil zmotne predstave, da je materialno telo. Dokaz za to je, da je takoj po tem dogodku zapustil ženo in otroke ter se napotil naravnost v Haridvar, da bi še bolj duhovno napredoval. Tukaj piše, da se je zatekel v Višnujev tempelj in začel vdano služiti. V našem gibanju za zavest Krišne smo prav zato ustanovili templje po vsem svetu. Ljudem ni treba potovati v Haridvar, temveč lahko pridejo v najbližji tempelj in služijo Gospodu. Tako se bodo zatopili v zavest Krišne in dosegli največji življenjski uspeh.
Nova priložnost, 18. poglavje, Romar z namenom
Te templje, ISKCON-ove centre, odpiramo samo zato, da bi imeli vsi priložnost poslušati o Krišni in očistiti umazano srce. To je naš namen. Nič drugega. Centrov ne odpiramo zaradi materialnih koristi. Ne, radi bi, da vsi na svetu dosežejo duhovno razsvetljenje, brez katerega trpijo. Človeško telo je namenjeno prav temu, da razumemo svoj duhovni položaj.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (1.1.1), New York, 6. julij 1972
Gospodova čakra je simbol moči, s katero upravlja celotno stvarstvo. Vrhove Višnujevih templjev krasi simbol kolesa, da ga ljudje lahko že iz daljave vidijo in se takoj spomnijo na Gospoda Krišno. Namen gradnje zelo visokih templjev je, da jih imajo ljudje možnost že od daleč videti. V Indiji se tega držijo ob postavitvi vsakega novega templja. Kaže, da to počnejo že od predzgodovine.Šrimad-Bhagavatam 3.1.23, komentar
Templje imamo zato, da lahko ljudje pridejo, izkažejo spoštovanje Božanstvom in duhovnemu učitelju in že s tem dosežejo popolnost. Tako kot ti otroci. Ko se majhen otrok prikloni, bi lahko rekli, da posnema. Vendar vsi ne posnemajo. Veliko otrok je. Tisti srečni otroci, ki pridejo sem, se priklonijo, plešejo v kirtanu in ... To ni zaman. To šteje in tako lahko razvijejo duhovno zavest.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (3.26.34), Bombaj, 11. januar 1975
V tej dobi se z duhovnostjo ne moremo ukvarjati tako, da odidemo v gozd. Priporočeno je, da kot bhakta živimo v tempeljski skupnosti, da redno častimo Božanstva, se držimo predpisanih načel in tako tempelj spremenimo v Vaikuntho. Zato tukaj piše šrejasam padam, da je to najboljši, najugodnejši kraj.
Na številnih krajih po vsem svetu ustanavljamo skupnosti, da imajo bhakte zavetje in da lahko častijo Božanstva v templju.
Božanstva lahko častijo samo bhakte. Tisti, ki jih častijo, vendar ne posvečajo pozornosti bhaktam, so tretjerazredni. To so kaništha adhikariji na najnižji duhovni stopnji. Šrimad-Bhagavatam (11.2.47) pravi: "Kdor zelo zvesto časti tempeljska Božanstva, ne zna pa se pravilno vesti do bhakt in drugih ljudi, je prakrita bhakta oziroma kaništha adhikari."
Oboji skupaj, bhakte in Božanstva, ustvarijo prvorazredni transcendentalni kraj.
Šrimad-Bhagavatam 7.14.29, komentar
Tudi če ne beremo šaster, če se vedno spominjamo Krišne, če imamo v mislih njegovo podobo ... Tempelj je namenjen laični skupnosti. Če tam tudi ženske in otroci vsak dan vidijo Krišno, se jim vtisne v misli. Lahko razmišljajo o Njem. Man-mana bhava mad-bhakto (Bhagavad-gita 18.65). Zato imamo templje. Vsakdo bi moral vsak dan, vsako jutro oziroma čim večkrat hoditi tja, si vtisniti Krišnovo podobo globoko v srce in razmišljati o Njem.Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (1.7.51-52),
Vrindavana, 8. oktober 1976
Šjamasundara mi je prenesel tvoje telefonsko sporočilo, da želiš tukaj v Houstonu odpreti vedski kolidž oziroma višjo šolo za zavest Krišne. To ni ravno zaželeno. Pravzaprav bi moral biti vsak naš center kolidž, naše izobraževanje pa petje, ples, delo, tempeljsko čaščenje ...
Pismo Hridajanandi, New York, 9. julij 1972
Toliko stvari obstaja. Žal pa ni nobene izobraževalne ustanove. Nekako si prizadevamo poučiti ljudi. To je bistveno, saj Krišna pravi: gatasun agatasums ča. Kar se tiče materialne strani našega obstoja, je ogromno ustanov in vlad. Vzemimo za primer bolnišnice. Na stotine in tisoče jih je, ni pa bolnišnice za zdravljenje duše, duhovnega bitja. Nikakršnega znanja nimajo, kaj šele bolnišnice. To je bolnišnica. Tempelj za zavest Krišne je bolnišnica za bolna duhovna bitja. In vsi so bolni. Pridite v našo bolnišnico. Poskrbeli bomo za vas in vas ozdravili materialne bolezni.
Predavanje v mestni hiši v Aucklandu, 14. april 1972
Vedno se moramo zavedati, da te lepe zgradbe nimamo zaradi lastnega udobja, temveč zato, da bodo prišli ljudje, ki vsega tega niso vajeni. Če bi jih povabili, naj se usedejo na majapursko zemljo, ne bi šlo. Zato moramo imeti zelo lep Krišnov tempelj, da bodo prišli in bomo lahko pridigali. To je pravi namen, ne pa, da smo močno navezani na to lepo zgradbo. Navezani moramo biti, ampak na služenje Krišni. Tempelj mora biti zelo čist in lepo urejen. Zakaj? Zato da bi privabili bhakte in ne zaradi lastne koristi. Tako mora biti. Moj gurumaharadža je spodbujal gradnjo teh velikih, velikih palač, templjev. To je prispevek Bhaktisiddhante Sarasvatija Thakure. Gosvamiji so namreč Krišno častili drugače, odšli so v Vrindavano in živeli pod drevesi, vsak večer pod drugim. Za zahodnjake taka vairagja ni mogoča. Zato potrebujemo to stavbo. To je naš prispevek. Če ne bodo udobno živeli, ne bo šlo. In pridigati moramo po vsem svetu.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (1.8.26), Majapur, 6. oktober 1974
To storite zlahka, če se le učite o Krišni in hodite k Njemu v tempelj. Zelo preprosto. Maji asakta-manah partha jogam jundžan mad-ašrajah. Tega si nismo izmislili. Krišna pravi: "Pridite sem." Tempelj je namenjen temu, da pridete sem h Krišni in se navežete Nanj. In ta vse večja navezanost se imenuje bhakti joga.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (5.5.4), Vrindavana, 26. oktober 1976
S kom se torej družiti? Z Išo. Iša pomeni Njegovo ime, podobo, značilnosti, toliko stvari. Vidite? Nama, rupa, rasa – vse je Iša. Tempelj je namenjem temu, da ljudje dobijo priložnost za druženje z Išo, Krišno. V skladu z vedsko civilizacijo naj bi vsi hodili v tempelj. Ljudje še zdaj hodijo v cerkve, templje, mošeje, sinagoge. Zakaj? Iša-sangat, iša-sangat, samo zato, da bi se družili z Bogom. To je namen. Če res iščete Išo, Krišno oziroma Boga, ga lahko najdete. Za to je poskrbljeno. Na primer v tem templju. Če pridete sem, boste takoj imeli korist s poslušanjem o Božji slavi in vseh drugih temah, povezanih z Njim.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (6.1.55), London, 13. avgust 1975
Tako kot mi gradimo zelo trdne, močne templje, tudi oni gradijo trdne, trajne stolpnice. Vendar ne vedo, ali bodo lahko tam za vedno živeli. Zato lahko enako izzovejo tudi nas. Ampak v našem primeru je drugače. Templjev ne gradimo zato, da bi živeli v njih, temveč za Krišno. To je razlika. To je razlika. Nobenega templja ali hiše ne zgradimo zase. Priložnost hočemo dati bhaktam in tam bo živel Krišna. Njegovi bhakte se ga bodo naučili častiti. To je naš namen.
Predavanje iz Šrimad-Bhagavatama (7.9.19), Majapur, 26. februar 1976
Prevedla Bhadra Madhavi devi dasi
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Pisce komentarjev prosimo, da se podpišete, da smo osebni in transparentni!
Pridržujemo si pravico ne objaviti oz. izbrisati neprimerne in/ali nepodpisane komentarje!